Še danes si ne morem predstavljati, da je ena od skupin, ki se pojavljajo v zadnjih letih, sposobna zaznamovati 3 generacije, zelo težko, še bolj pa, ko je tista, ki mi prva pride na misel (Coldplay), izdala tako nepomemben album, kot je ta zadnji "Mylo Xyloto" (2011).
REM narejeni so iz druge paste, zastavonoše ameriške alternativne scene v osemdesetih letih, je začela kot dobra post-punk skupina, ki je kmalu našla ravnovesje med močjo in čustvenostjo ter prinesla serija albumov, ki je prodrla med najbolj izkušene poslušalce, nato se je začela druga etapa, najbolj veličastna, ravno takrat, ko je prispela njegova pogodba z veliko založbo kot Warner. Z "Zelena" (1988) je skupina začela svoj vzpon na kopel za množice, ki bi jo zaključili s "Čas je potekel" (1991) in magisterija "Samodejno za ljudi" (1992).
Kasneje je skupina poskušala dostojno živeti od svoje glasbe, saj so vedeli, da se je zdelo težko, ko so tako rekoč ponudili najboljše od sebe, a ko od njih nihče ni pričakoval ničesar, so prišli. "Imitacija življenja" nepozaben singel, ki ga je predstavil "Razkriti" (2001) in spet pritegnil drugo generacijo. Sledili so boljši in slabši rekordi, ki pa vedno ohranjajo optimalno kvaliteto, da bi znova presenetili s svojo ostrostjo. "Pospeši" (2008).
In vse to izhaja iz dejstva, da ta kompilacija spominja na vso to prijetno zgodovino popularne glasbe, kot kronološko razporejeni dragulji neprecenljive vrednosti, tam so praktično vse teme, ki bi morale biti (Radio Free Europe, Fall On Me, The One I Love, Orange Crush, Losing My Religion, Man On The Moon, Everybody Hurts, Imitation of Life ...).
Nekaj albumov z večjo težo, nekaj opaznih odsotnosti (prvi mi pridejo na misel "Drive" ali "Find The River"), a na splošno govorimo o dokončna antologija skupine, pričevanje prihodnjih generacij o tem, zakaj so bili REM tako veliki v 3 desetletjih.